Yaser, Afganistan, študent magistrskega študija, program Gradbeništvo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, UL

 


Yaser je na študij v Slovenijo prišel v študijskem letu 2013/2014 in pravi, da se mu zdi Slovenija pravi mali košček raja na zemlji. Ne samo zaradi njenih naravnih lepot in prijaznih ljudi, temveč tudi zaradi kvalitete življenja, ki ga nudi, predvsem z vidika splošne varnosti v državi. V Afganistanu so namreč zaradi vojne, ki divja že leta, v nekaterih predelih ugrabitve in pobijanja nekaj vsakdanjega. Yaser pove, da je študij v Sloveniji najboljša priložnost, ki jo je dobil v življenju. Verjame, da boljši izobraževalni sistem in številne možnosti, ki jih ta nudi študentom v Sloveniji, omogoča optimalne možnosti za študij, za kar je izjemno hvaležen. Znanje, ki ga bo pridobil, namerava po zaključku študija uporabiti doma in izboljšati svoje življenje in življenje tamkajšnjih ljudi. Kljub temu, da se mu zdi slovenski jezik zapleten, se je že naučil nekaj slovenskih besed, ki mu pridejo zelo prav pri naročanju hrane. Potožil je namreč, da je »zelo slab kuhar«, saj pripravlja samo fižol in jajca. Yaser je mnenja, da so Slovenci zelo tolerantni do drugačnosti. Muslimanska vera mu zapoveduje, da mora moliti petkrat dnevno v določenih časovnih intervalih, zato se večkrat zgodi, da mora moliti tudi na javnih mestih. Pravi, da v zvezi s tem še nikoli ni imel slabe izkušnje, še več, pravi, da se ljudje običajno tiho uvidevno odmaknejo in tako izkažejo svoje spoštovanje. Edina nekoliko slabša izkušnja, ki jo je imel, je povezana z najemom stanovanja v Ljubljani. Spominja se, da sta s stanodajalko prijetno kramljala in se vse glede najema stanovanja že dogovorila, na koncu pa je gospa mimogrede vprašala, iz katere države prihaja. Prijazno je povedal, da iz Afganistana, potem pa je gospa pogovor zelo hitro zaključila, obljubila, da še pokliče, a se do danes ni več oglasila.

 


Ahmad, Afganistan, študent magistrskega študija, program Gradbeništvo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, UL

 



Ahmad je na magistrski študij gradbeništva v Slovenijo prišel iz mesta Herat. To je bil zanj velik preskok ter kulturni šok, saj razen sosednjega Irana še ni obiskal nobene druge države. V Sloveniji se počuti varno in dobro, profesorji in sošolci so zelo prijazni in vedno pripravljeni pomagati. Opaža pa, da so Slovenci nekoliko bolj zaprti in večji individualisti, saj niso tako medsebojno povezani kot ljudje v Afganistanu. Kljub temu pa pravi, da ni težko najti prijateljev in da je družabno življenje v Sloveniji zelo pestro. V Afganistanu imajo »žur« namreč le z nekim konkretnim razlogom, medtem ko je v Sloveniji vedno kje kakšen žur, običajno kar tako, kar se mu zdi zelo nenavadno. Poleg tega pove, da zabave v Afganistanu niso mešane, ampak se fantje in dekleta zabavajo ločeno. Med seboj se redko pogovarjajo, oziroma le, če imajo za to res »utemeljen« razlog, med te pa zagotovo ne spada kakšna simpatija, ki mogoče obstaja med njima, se še pošali Ahmad. V Afganistanu, pove Ahmad, se moški in ženske -  čeprav so tudi redke izjeme -  tradicionalno poročijo na podlagi dogovorov med družinama, pri čemer je skoraj pravilo, da morata biti družina ženske in moškega na istem »nivoju« kar zadeva denarja oziroma posledično vpliva, ki ga imata v družbi. Pravi, da lahko moški za dekle iz bolj premožne in vplivne družine od snubitve do dne, ko zaživita skupaj, za nakit in druga razvajanja potroši tudi več kot 100.000 USD, kar je vrtoglava vsota in se pošali, da žal tudi dobra izobrazba, čeprav je do neke mere cenjena, tega ne more nadomestiti. Izobraževalni sistem v Sloveniji je po njegovem mnenju bistveno bolj razvit kot v Afganistanu, saj tam profesorji poučujejo na fakultetah z zaključenim magisterijem in imajo tako v primerjavi s profesorji v Sloveniji, ki imajo praktično vsi zaključen doktorat, precej manj raziskovalnih in pedagoških izkušenj. Poleg tega imajo slovenski študenti v primerjavi z afganistanskimi velike prednosti kar zadeva dostopnosti do interneta, knjižnic in njihove založenosti ter tudi možnost obiskovanja različnih (mednarodnih) konferenc in seminarjev, kjer je mogoče znanje nenehno nadgrajevati. Najbolj si želi, da bi lahko v Sloveniji zaključil tudi doktorat, saj v Afganistanu doktorski študij načeloma ne obstaja. Tako bi lahko postal prvi profesor z doktoratom na tem področju na Univerzi v Heratu, kar bi bil po njegovem mnenju ne samo velik dosežek zanj temveč tudi za Afganistanske študente, ko bi se vrnil.



Ludemila, Zelenortski otoki, študentka medicine na Medicinski fakulteti, UL

 

,

Ludemila v Sloveniji študira medicino in je štipendijo za študij pridobila pred dvema letoma. Zelo je vesela, da je dobila to izjemno priložnost, da postane zdravnica, saj na Zelenortskih otokih medicine ni mogoče študirati. Država, da bi si zagotovila kader na tem področju, študente običajno pošilja na študij v tujino, in sicer predvsem v Brazilijo, na Portugalsko ali Kubo. Poleg vseh ostalih izzivov, ki so povezani s selitvijo v drugo državo, pravi Ludemila, ji je veliko preglavic povzročilo učenje slovenskega jezika. Pogoj za vpis v 2. letnik medicine je namreč opravljen izpit iz znanja slovenskega jezika na srednjem nivoju, ki ga je letos tudi uspešno opravila. Sedaj pravi, da že lahko prosto govori slovensko, ne da bi ves čas prevajala iz portugalščine, ki je njen materin jezik, v angleščino in potem iz angleščine še v slovenščino. V Sloveniji najbolj občuduje naravo, zato se rada večkrat sprehodi do Rožnika in po Ljubljanskem gradu. Slovence najbolj občuduje zato, ker v zimskih mesecih v najhujšem mrazu hodijo ven na kuhano vino, medtem ko se sama najraje drži radiatorja. Zimske temperature v njeni deželici namreč običajno presegajo dvajset stopinj. V Sloveniji poleg svoje družine najbolj pogreša njihovo tradicionalno jed Kachupo, ki si je ne more pripraviti, saj nima niti vseh sestavin niti ustrezne posode. Od slovenskih jedi so ji najbolj všeč štruklji in golaž, kruh pa je menda v Sloveniji bolj »dolgočasnega« okusa, saj je po njenem mnenju premalo začinjen.

 


Tamara, Srbija, študentka doktorskega študija, program Bioznanosti (Nanoznanosti), na Biotehniški fakulteti, UL

 



Tamara zaključuje doktorski študij na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Štipendija sklada, ki jo je pridobila za študij v Sloveniji, ji je omogočila, da sodeluje z vrhunskimi strokovnjaki s področja nanoznanosti in postane znanstvenica, kar si je že od nekdaj želela. Študija si zaradi slabe finančne situacije v Srbiji ne bi mogla privoščiti in je zato zelo hvaležna za priložnost in zaupanje, ki ji ga je Slovenija s podeljeno štipendijo izkazala. V Sloveniji sedaj živi že štiri leta in čeprav se ji slovenščina ne zdi preprost jezik, ga že tekoče govori. Spomni pa se, da na začetku študija veliko izrazov še ni poznala, zato se ji je najbolj čudno zdelo, da se na predavanjih nenehno  govori o »snovi« kar v srbščini pomeni sanje. Dokler je kolegi niso »razsvetlili«, kaj to v slovenščini pomeni, je mislila, da vsi okrog nje, vključno s profesorji, veliko sanjajo. Tamara še pove, da je v Sloveniji poleg znanja pridobila tudi veliko prijateljev, ki so jo med študijem podpirali in ji nudili vso pomoč, ki jo je potrebovala.

 


Samir, Bosna in Hercegovina, doktor strojništva, Fakulteta za strojništvo, UL

 



Štipendija sklada, pravi Samir, je bila zanj edinstvena priložnost, s pomočjo katere je lahko zaključil doktorski študij Strojništva na Fakulteti za strojništvo. Z željo, da znanje, ki ga je pridobil v Sloveniji, prenese v svojo matično državo, se je po zaključku študija vrnil v Bosno in Hercegovino in se zaposlil kot profesor v Univerzi v Zenici, kjer trenutno predava tri predmete. Poleg teoretičnega znanja, ki ga je pridobil na študiju, so vezi, ki jih je spletel z slovenskimi kolegi raziskovalci, neprecenljive in so predstavljale temelj za vzpostavitev kasnejšega sodelovanja med državama. Že več let namreč skupaj s slovenskimi raziskovalci sodeluje pri skupnih bilateralnih projektih, ki jih financirata tako bosanska kot slovenska vlada. Program štipendiranja se mu zdi zelo koristen, ne samo za študenta, temveč dejavno prispeva tudi k kasnejšemu razvoju sodelovanja med matično državo štipendista in Slovenijo in se mora po njegovem mnenju nadaljevati tudi v prihodnosti.

 


Daniela, Makedonija, študentka doktorskega študija, program Biomedicina na Fakulteti za farmacijo, UL

 


Štipendija sklada je Danieli omogočila zakorakati v svet znanosti in uresničiti del njenih ambicij. Življenje in študij v Sloveniji sta ji sama po sebi predstavljala izziv in sta zelo vplivala na njen osebni in profesionalni razvoj. Drugačna kultura in način življenja sta pripomogla, da je postala bolj samozavestna in bolj učinkovita v izkoriščanju svojih potencialov. Slovensko govori brezhibno, vendar pa se spominja, da je na začetku mislila, da sta si makedonski in slovenski jezik bolj podobna, kot sta si dejansko. Nekatere besede se namreč izgovarjajo podobno, pomenijo pa popolnoma nekaj drugega. Spomni se, da je na začetku namesto besede »misliti« ves čas uporabljala besedo »upati« nato pa je opazila, da jo zaradi tega ljudje gledajo čudno, saj so jo očitno dojemali kot zelo optimistično osebo, ki nenehno nekaj »upa«. Njeni plani za prihodnost niso še čisto jasni. Pravi pa, da tema njene doktorske disertacije obsega znanstveno področje, ki se v Makedoniji ravno sedaj razvija in meni, da bo njena ekspertiza tam sčasoma zelo koristna. Pred vrnitvijo v matično domovino pa si Daniela  želi pridobljeno znanje v Sloveniji še dodatno poglobiti, mogoče tudi v kakšni drugi evropski državi.



Filip, Makedonija, študent magistrskega študija, program Ekotehnologija na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana

 



Filip pravi, da si brez štipendije sklada študija, čeprav je bil na nov življenjski izziv povsem pripravljen, na tako kvalitetni izobraževalni instituciji, kot je Mednarodna podiplomska šola, ne bi mogel privoščiti in je za to priložnost zelo hvaležen. Štipendija mu je omogočila, da se je povsem osredotočil na študij in izkoristil možnosti pridobivanja in poglabljanja znanja preko izobraževalnega procesa, ki v Sloveniji temelji na individualnem in timskem raziskovalnem delu ter je hkrati neposredno povezan s projekti v industriji. Slovenija se mu zdi država z izjemno močno izobraževalno kulturo in odličnimi eksperti. Po zaključenem študiju se želi zaposliti v enem izmed podjetij v industrijskem sektorju v Sloveniji ali v tujini, da bi pridobil tudi nekaj praktičnih izkušenj, ki bi jih dolgoročno lahko uporabil pri vzpostaviti svojega podjetja.



Ivana, Srbija, študentka doktorskega študija program Biomedicina (Toksikologija) na Fakulteti za farmacijo, UL

 



Ivana pravi, da ji delo v lekarni doma ni več predstavljalo izziva, saj se je želela izkazati in uveljaviti na znanstvenem področju. Pridobitev štipendije sklada je bila zanjo ključnega pomena in je še danes vesela, da take možnosti obstajajo tudi za tujce, saj meni, da se šele tako lahko uspešno integrirajo v sredino in doprinesejo k boljši prihodnosti za Slovenijo in celotni svet. V času študija je v Sloveniji spoznala tudi posebno osebo, s katero je skupaj zaživela, zato razmišlja, da bi ostala v Sloveniji, saj se tukaj počuti kot doma in si zato tu želi graditi tudi svojo karierno pot. Področje toksikologije, iz katerega bo doktorirala, je zanimivo ne samo za farmacevtsko, ampak tudi za kemijsko industrijo, zato bo po zaključku študija službo iskala v farmacevtski oziroma kemijski industriji. Njena sanjska služba pa je delo na področju predkliničnega raziskovanja novih zdravil.

 



Na vrh